KOLUMNA URŠE JERKIČ
Nikoli, res nikoli si ne bi mislila, da bom na koncu pristala, no, ostala v Ljubljani. Še več, da bom otroka peljala v tisti vrtec, pred katerim sem v srednji šoli sedela na čik pavzi in se zdela sama sebi prevelik zalogaj za Ljubljano. Tudi izpita za avto nisem šla nikoli delat, ker ga tam, v neki vrtoglavi metropoli, kamor sem se namenila, ne rabiš, tam švigaš s podzemno, na plačilni dan pa loviš taksije. Saj vendar obožujem oversize, na široko krojeno, nekaj, kar te s svojo velikostjo rahlo utopi. Piše: URŠA JERKIČ
Lagala bi, če bi rekla, da nisem poskusila in bila pri tem kar radikalna ali, če hočete, dramatična. Prodala stanovanje, spakirala, šla, adijo, auf Wiedersehen, adieu. Deset tisoč kilometrov stran je kar dobro začeti znova, le da ne gre, ker si s sabo, hočeš nočeš, spakiral tudi sebe, čisto takšnega, kot si bil. Naj sem zamenjala še toliko (v enem letu kar šest!) hip stanovanj v altbau stavbah Neuköllna, se Ljubljančanke nikoli nisem zmogla otresti. Tretji val kave (ne sprašujte) za tri plus evre na šalico je bil nekam brozgast, kafiči v svoji unikatnosti na las podobni drug drugemu, če nikoli več ne grem na veganski branč, tudi ne bom veliko zamudila. Resnično dovolj vsega pa sem imela ob čisto basic in vsakdanjih dobrinah: kruhu ter sadju in zelenjavi. Je res treba tudi iz tega zganjati (in zaračunavati) umetnost? Mar ne moremo biti nonšalantni kot Italijani, ki ti sočno in hrustljavo dajo za drobiž? Berlin si lahko sourdough in svoje blede echt bio paradižnike nekam zatlači. Vsaj pivo v kneipah, klasičen lager brez kreativno zvarjenih imen, se je zdelo kot ne čisto turistična izkušnja, ali pač. Krivična sem, jasno, ko pa mi je to mesto odškrtnilo košček sanj, da bom živela tam zunaj in imela bolj zanimivo življenje, službo, prijatelje, noči.
Potem pa sem ob vrnitvi ugotovila, da se je Ljubljana, medtem ko sem skušala iztisniti iz sebe boljšo različico, spremenila, zacvetela. Lepotica, s katero poleg vsega lahko prav udobno sobivaš, ne da bi za to potreboval dve službi. Mladi in sveži je bilo usojeno, da jo preplavijo turisti, da podleže njihovemu šarmu in mic po mic začne vihati nos nad lokalci. Ali res rabimo še eno picerijo, ki prisega na kislo, sipino ali katerokoli že testo? Airbnbijati vsako spalno površino? Delati suvenirje iz vsega? Včasih pogrešam dneve, ko je bila kava zanič in pica še bolj. Ko moram na vsakdan pogledati malo bolj zlobno, da bi videla, kako je vse skupaj smešno, pride prav David Sedaris. Eden mojih ljubših pisateljev – zanj sem, hecno, zvedela v Berlinu – je daljnega poletja 1999 hodil gor in dol po neki zelo drugačni Ljubljani. Tako obupano si je želel nekaj, karkoli že, kupiti, a ni bilo kaj; če bi mu zvijali roko, bi se moral odločiti med zvezkom, narejenim v Ameriki, s ponijem na ovitku, in tistimi podložki v kožni barvi, s katerimi ti očala bolje stojijo na nosu. V svoj dnevnik, ki je pozneje izšel pod naslovom Theft by Finding, je Sedaris zapisal: »Na koncu popoldneva sem kupil le dve slivi in pico, obloženo z grahom iz pločevinke, koruzo in narezanim krompirjem. Na angleškem meniju so temu rekli vagatbles.« Kako dobro se spominjam teh nerodnih časov. Nekje vmes med kavo za dva evra sem si želela, da bi se čas ustavil in se mi skozi staro Ljubljano ne bi bilo treba drenjati. Lahko bi čisto malo izgubila ves ta svoj sijaj, bila rahlo grdkasta, še ne uveljavljena, povrh pa bi še kakšen avtomobil prav nemarno švigal po Tromostovju. Diana Vreeland, najbrž najbolj samosvoja modna urednica, katere izjave so ustvarjene za citiranje, je izjavila, naj se starejše ženske oblačijo v tisto, kar je ta hip zapovedano kot modno, medtem ko morajo mlada dekleta razvijati svojo modo, mimo tiska ali danes instagramovih lahko prebavljivih sličic. Po Vreelandovo se Ljubljana torej ni pomladila, ampak se je s tem, ko je postala zeleni mainstream, takšna kot vse življenju prijazne evropske prestolnice, postarala.
Punca, obe sva se postarali, a brez dvoma sva videti bolje. Sredi izkušnje covid, ko je bila Ljubljana spet tukaj samo za nas, ko ni bilo ne duha ne sluha o kakršnikoli pici, sem po življenje šla na tržnico, svoj najljubši kraj v mestu, kjer nikoli ne dobiš vagatbles. In sem vedela, da sem doma.